ponedeljek, 29. avgust 2016

Leto dni

Vmes sem blagovolila teči na DM teku, nobenih fotk...Le družbo sem delala kolegici, ki si je zelo želela teči. Nakar sva obe ugotovile, da za tek v hrib ni kondicije. Naloga do prihodnjič-natreniraj tek v hrib.

Sicer nisem ni malo tekmovalna in nad gužvanjem pred garderobo, wcjem in tekom v gužvi nisem navdušena. Ampak za vrečo kozmetike, porcijo hrane in precej kuponov in stojnic, predvsem dobro družbo potrpim tudi gužvanje.

Vmes sem si privoščila še en par superg, gtx membrana, Salomon XT Weeze. Imela sem plan kupit X-Celerate, pa so bili preozki.

Prav tako imam nov šajniš kos opreme za tek v mraku. Lidl je dal v ponudbo ugoden odsevni brezrokavnik in odsevne trakove z LED lučkami. Za tak denar se ne sekiram, četudi, ne bo držalo obljubljena 3 leta.

In še en kos opreme. Majhna torbica za okoli pasu, toliko da gre telefon, robci in ključi.

Kilometri se pridno nabirajo, opažam pa, precej več žensk, ki tečejo. Kaj pa je z moškimi?

sobota, 15. avgust 2015

Superge

Trenutno tečem zgolj v dveh supergah. Inov-8 model X-talon212. Fotografirani so bili še čisto frišni, na močnem soncu. Čudovita superga za agility in čez gozd, blato.


Za lažji teren pa Mizunke




petek, 17. april 2015

Tečem :)

Postopno sem začela nabirati tekaške metre. Ja, metre, še nisem pri kilometrih.
Končno je koleno bilo stabilno, se me je polotil prehlad, sam po sebi nič hudega, sledilo je vnetje trebušne prepone n mišice. To, pa je bolelo. Tako zelo, da sem jedla tablete, da eno noč nisem skoraj nič spala, od bolečin ob vsakem premiku. Po 14 dneh, sem lahko normalno hodila na pasje sprehode in se nekaj igrala, krilila z rokami. Po dobrih treh tednih lahko počnem skoraj vse, zelo postopno, z dobrim ogrevanjem, trebušnjakov in raztezanja se še ne lotevam, me prepona opozori, da še ni zadosti počivala.

Kondiciji naproti. :) Vsaj zredila se nisem v vsem tem času, tudi to je nekaj.

Binec po napadu lepo okreva, jaz pa tudi. Psihično. Luknje so se dokaj hitro (z antibiotiki in potem še malo vlažilne kreme zaradi srbenja) zacelile. Mislim pa, da je na teke (vsaj potem, ko se bo začelo bolj zares) ne bom jemala s seboj. Madam nad to dejavnostjo ni navdušena. Pravi, da je tek pri agilityu čisto zadosti.

Kot nagrado za okrevanje sem si nabavila Mizunke in to moški model, 42. številko, ker je večina zadev trgovini ali pretrdih, preozkih. Ženski modeli pa sploh. Zadnji par, 40% znižan. V peti lepo oprijeti, pri prstih prostora ogromno, širina od palca do mezinca ravno prav. Sicer, bi po dolžini 40-40.5 bile čisto OK, po širini pa niti približno.


nedelja, 15. februar 2015

Nima veze s tekom

Ampak bi rada spravila iz sistema.

Rada imam pse. Obožujem svojo psico. Ni ga lepšega od sprehodov po soncu, vetru, dežju in snegu. 
Od sebe pričakujem, da bom pozorna na to kaj počne moj pes, na okolico. Da bo privezana tam kjer mora biti in spuščena tam kjer je lahko. To pomeni predvsem glede na njen karakter in zakonodajo. Ni mi do tega, da bi moja psica delala sranje. Preganjala živali, skakala na ljudi, jim kradla hrano, se tepla naokoli in povzročila prometno nesrečo. Ne bi bilo odgovorno.
Nesreče se dogajajo. Ni jih potrebni izzivati.
Zato me toliko bolj ujezi, ko nekdo drug tega ne spoštuje. Ujezi me, ker meče slabo luč tudi na vse ostale pesjanarje, ker uničuje moje delo, ki sem ga vložila v to, da moj pes ne bi bil problematičen.
In ko takšni iščejo krivdo in odgovornost pri vseh ostalih, so še toliko slabši. Da si ob tem drznejo še lagati. To je pa dno. Nižje ne gre. In pri hudiču, da imam ravno take na vasi kjer sem doma. Vam povem, da ni prijetno. Niti ni varno. Ker imajo dve psici, ki napadate vse kar leze in gre. Posebno na cesti, ki pelje mimo njihovega dvorišča. In ker sta vedno obe skupaj. Je situacija še toliko slabša. Najbolj nastradajo živali, ne glede na bližino ali oddaljenost od njunega doma, ne glede na to s kake razdalje zagledata psa je takoj štart na polno in bliskovit napad. Ena na glavo, druga na rit. Če se gre za ljudi, ena v nogo, druga skoči v glavo...Pa se počuti varno in prijetno, če se moraš! In ko resna sosedska beseda ne zaleže, ko se išče pomoč institucij veterine, inšpekcije in policije. Potem je jasno, da jim ni mar za vse ostale in igrajo svoj film, ki z realnostjo nima nič. S takimi si ne moreš dosti pomagat. Da bi le bil kdo, ki bi lahko drugim pomagal, da se zadeve uredijo. Da bo cesta varna in večerni sprehod prijeten. Jaz jih imam zadosti! In napenjam vse moči in ideje, da jih spravim najprej v register nevarnih psov, zatem, da dokažem, da so oni tisti, ki izkrivljajo resnico, da obvestim vse na vasi kako je na stvari, da bodo tudi oni sproti in redno ukrepali. Iščem še način, kako bi jih spravila v program prevzgoje nevarnih psov ali pa vsaj neko obvezno šolanje za težavne pse. Ker oni sami od sebe ne pridejo do te ideje. Niti je niso upoštevali pred leti, ko še nista bili tako nori in tako zelo nevarni. Jaz in ostali sosedi pa bi se bolje počutili, če bi psici hodili poleg na komando in ne vlekli kot zmešani, da bi prišli sprostitve energije =ugriza.
Razočarana sem nad njimi. Jezna sem na njih.

____________________________________________________________________________
Moj rojstni dan je mimo in nad mano še vedno visi kamen. Sem naivno mislila, kako hitro potekajo te zadeve (policija, inšpekcija). Pa temu ni tako. In čakam. Čakam, da jaz obiščem inšpektorja, na njegovo odločitev. In še to ne odločitev glede moje prijave, ampak prijavo zoper mene oz. mojo psico. Lažno, seveda. 
Za namenček so še psihične brazgotine pri Bini. Res je kar nekaj korakov nazaj v najinem delu desenzibilizacije. 
Kot dodatek sem tudi jaz še dodatno izgubila zaupanje v "družino". Izneverili so se mi. Vse te zadeve ne jemljejo niti približno dovolj resno in ne znajo videti celotne slike. Zato sem po njihovo obsedena, pretiravam. Prepuščena sebi. Tega jim nikoli in nikdar ne pozabim. 


sobota, 27. september 2014

Yogalates; pot do teka

Če sem do sedaj bila mnenja, da sem kar precej izboljšala mišično maso in da sem dosti gibčna. Lahko zdaj povem, da mi precej manjka. Prva ura yogalatesa je za mano. In bilo je naporno. V primerjavi z nekaterimi in pa z  inštruktorico sem lesena in brez mišic. Vsekakor bom hodila tja še naprej in se trudila še doma! Opazila sem tudi precej slabše ravnotežje, kot sem ga imela za časa treniranja karateja.  In inštruktorica je čudovita, obvlada, prijazna je, ob njej se ne počutim kot neuporaben kos lesa, ampak kot normalen začetnik, ki še ni v formi. :) Vesela sem. Prvič po zoprnem letu 2013 sem, res veselega razpoloženja in z občutkom, da grem v pravo smer. Tudi negativizem drugih me ne gane.

In s časom, bom spet sposobna normalnega teka in dolgih pohodov. No, pohodi so že sedaj v igri, le da rabim oporo kinezio trakov.

Še vseeno bom probala prit do MRI, če je pa morda le kak mehanski problem.


vir fotografije : http://pilates-indira.at/?page_id=133


ponedeljek, 08. september 2014

Nič novega

S to izjemo, da imam nekaj več mišic kot pred tremi meseci. In da sem začela delati tudi sklece. Pridno delam vaje za krepitev zadnje stegenske mišice, celotnih nog pravzaprav, a pudarek na zanji. In seveda še naredim 3x tedensko tudno tudi za trup. Kolesarim, nekaj zunaj, nakaj v prostoru. Hodim 1h dnevno vsaj. Ampak se res zelo, zelo izogibam trde podlage. Makedam, kolovoz, potka ob polju, gozd. Po gozdu grem previdno, počasi. Nobene nove poškodbe si nisem pridelala! To je moj osebni rekord!

Moram si kupit nove čevlje za te sprehode. Morda pa bi bilo dobro kupiti take bolj blažene? Morda bo s tem koleno manj obremenjeno?

Toliko o dnevniku tekaške začetnice! Prelevil se je v dnevni jamrajočega kripla! :D

Pa lepo pozdrav! Iz srca privoščim vse ostalim čim več tekaških trenutkov. Jaz bom ob svojem času že nadoknadila zamujeno. Pa zato več kolesarim. Je pa tudi za nekaj dobro.

Imam pa vsaj zeleno luč za agility. Torej rabim nove superge, saj so tastare trail že slabe. Speedcross CS here I come!

četrtek, 28. avgust 2014

RTG

Torej končno dobila v roke RTG posnetke. Za interpretacijo čakam termin pri ortopedu. Sama si ne znam pomagat iz tega. Kinesiotape je nekaj v oporo, ampak morda sem prehitra, imam ga na sebi od ponedeljka popoldne. Bolečina je ista.

Morda pa preveč hodim in s tem preobremenim? Ali pa je to popolnoma normalno stanje za moje levo koleno. Saj ne vem več.

Vem, da je kolo iznad vsega, samo žal, ga ne morem skombinirat s psico, kdo drug je pa ne pelje na 1h sprehod. Tako da je kolo posebej in še sprehod.